Terminološko svetovanje

Terminološka svetovalnica je namenjena širši strokovni javnosti, ki se sooča s konkretnimi poimenovalnimi problemi, pa naj gre za popolnoma nove pojme, ki jih je v slovenščini šele treba poimenovati, ali že znane pojme, za katere obstaja več poimenovanj. Terminološke odgovore pripravljajo sodelavci Terminološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (in so objavljeni tudi na spletišču Terminologišče), ki pri delu upoštevajo osnovna terminološka načela.
Vprašanje poslano: 20. 07. 2026
Opis terminološkega problema:

Zanima me slovenski termin za pripomoček, s katerim si pacient sam aplicira adrenalin. Do zdaj smo uporabljali termin avtoinjektor adrenalina, ker je šlo za pripomoček z injekcijsko iglo. Po novem pa se uporablja enako zdravilo tudi v nosnem pršilu. V angleščini se uporablja termin adrenaline device. Ta pripomoček bi mogoče lahko poimenovali samo-aplikator, a se sprašujemo, če je to ustrezno, ker je beseda sestavljena iz slovenskega dela in tujke. Kateri slovenski ustreznik naj uporabimo?

Odgovor:

Strinjamo se z vami, da termin avtoinjektor adrenalina, ki ga omenjate v vprašanju, ni ustrezen za poimenovanje novega pojma. Kadar gre za pripomoček, s katerim si pacient sam vnese adrenalin v telo z injekcijsko iglo, je ustrezno izhajati iz termina injektor, saj je ob glagolu injiciratiSlovenskem medicinskem slovarju navedena definicija 'dati injekcijo v žilo, mišico, kožo, pod kožo ali v sklep'. Če pa se adrenalin vnese v telo s pomočjo nosnega pršila, je sestavina injektor neustrezna. V tem primeru je primerneje izhajati iz termina aplikator, ki je Farmacevtskem terminološkem slovarju 2 definiran kot 'pripomoček za odmerjanje, vnašanje in nanašanje zdravila v telo ali na telo'.

Še glede razmerja med samo- in avto- kot prvima deloma zloženk. Slovenski pravopis 8.0 v poglavju Besedotvorni oris (§ 54) navaja, da se nekatere prevzete morfemske sestavine v zloženkah (afiksoidi) lahko prevajajo. Med primeri je navedena tudi sestavina avto-, ki se lahko prevaja s samo-, npr. avtocitat in samocitat. Tovrstnih primerov, ki potrjujejo, da lahko domača sestavina samo- tvori zloženko tudi s prevzeto podstavno besedo, je še več, npr. samodisciplina, samoevalvacija, samoiniciativa. Na osnovi tega torej lahko ugotovimo, da je zloženka samoaplikator tudi jezikovnosistemsko ustrezna. Poleg tega se v strokovnih besedilih relativno pogosto pojavlja tudi termin samoaplikacija (prim. članek M. Zorko Uporaba tarčnih zdravil v revmatologiji v zborniku Tarčna zdravila – trendi in novosti, 2015, str. 138), kar je dodaten argument, ki govori v prid poimenovanju samoaplikator. Na tem mestu naj omenimo, da se tovrstne zloženke pišejo skupaj in ne z vezajem. Po analogiji z zloženko samoaplikator namesto avtoinjektorja predlagamo samoinjektor, ki je tudi v strokovnih besedilih relativno pogost (prim. diplomsko delo J. Pirc Poznavanje in obravnava anafilaksije pri otroku, 2019, str. 13). Poleg tega je glagol samoinjicirati si vključen že v Slovenski pravopis 2001.

Ker gre za pripomoček za vnašanje adrenalina v telo, predlagamo, da se za jasno označitev pojma ohrani tudi sestavina adrenalin, in sicer v vlogi desnega prilastka. Glede na to, da se vnaša skozi nos, pa bi bilo po našem mnenju smiselno dodati še levi prilastek nosni. Za pripomoček za samostojno vnašanje adrenalina v obliki nosnega pršila torej predlagamo termin nosni samoaplikator adrenalina, za pripomoček za samostojno vnašanje adrenalina po injekcijski igli pa samoinjektor adrenalina.

Avtorji: Simon Atelšek, Tanja Fajfar, Mateja Jemec Tomazin, Jera Oman, Anja Zupan, Mojca Žagar Karer